
Pacienti med anestezijo
December 21, 2023Zobne obloge in
parodontalne bolezni
Parodontalne bolezni (bolezni obzobnih tkiv) so najpogostejše, običajno vnetne bolezni psov in mačk. Prizadeta je večina (zlasti starejših) živali, predvsem psov manjših pasem. Bolezni obzobnih tkiv so posledica nalaganja bakterij v zobnih oblogah (biofilm na površini zob in drugih mest v ustni votlini). Obloge so sprva mehke (samo bakterijske) in nato kalcificirajo v trde zobne obloge (“zobni kamen”).
Bakterije so v teh oblogah izjemno organizirane in zaščitene in zato odporne na imunski odgovor gostitelja kot tudi na antibiotike. Te bakterije povzročajo sprva vnetje dlesni (gingivitis), ki je lahko prisotno več let in je popolnoma ozdravljivo z odstranitvijo zobnih oblog.

Če vnetja dlesni ne zdravimo, napreduje in zajame več obzobnih tkiv ter vodi v njihovo propadanje (parodontitis) in celo izgubo zob. Pri nekaterih pasmah psov, če se ne opravlja ustna higiena, se propad obzobnih tkiv začne že kmalu po starosti 1 leta.
Nega ustne votline se mora pričeti zgodaj v življenju živali in nadaljevati vse življenje ter vključevati redne obiske pri veterinarju, ki po potrebi opravi profesionalno odstranjevanje zobnih oblog.
Profesionalna nega ustne votline
Kako pogosto je potrebna profesionalna nega ustne votline pri veterinarju, je odvisno od posamezne živali (kakšno je začetno stanje bolezni in kako hitro le-ta napreduje) ter uspešnosti nege ustne votline doma. V nekaterih primerih je potrebno profesionalno nego ustne votline pri veterinarju opravljati tudi dvakrat letno, večinoma pa redkeje. Namen teh obiskov pri veterinarju je natančen pregled ustne votline, zob in obzobnih tkiv z rentgenskim slikanjem zob, da se lahko zagotovi ustrezno zdravljenje. Zdravljenje parodontalnih bolezni pri veterinarju se vedno začne z luščenjem zobnih oblog in po potrebi poliranjem zob, v primeru napredovale bolezni (parodontitis), pa veterinar ustrezno svetuje bodisi postopke parodontalne kirurgije ali celo odstranitev zob. Vse te postopke lahko veterinar ustrezno opravi samo, če je žival v splošni anesteziji.
Nega ustne votline doma
Po opravljeni profesionalni negi ustne votline se (brez ustrezne oskrbe doma) pričnejo bakterije ponovno nalagati na zobne in druge površine že v nekaj urah. Čeprav vsakodnevna nega ustne votline doma ni nadomestilo za profesionalno nego ustne votline pri veterinarju, pa vsakodnevna nega ustne votline bistveno podaljša obdobje med potrebnimi obiski pri veterinarju.
Zlati standard nege ustne votline je vsakodnevno ščetkanje zob z mehko zobno ščetko. Tako se redno mehansko odstranjuje na zobnih površinah nabrane bakterije in podaljšuje čas, ko se ponovno zorganizirajo v zobne obloge. Ščetkanje zob naj se prične že pri mladičih, ko imajo še mlečne zobe, in nato nadaljuje vse življenje. Zobe je potrebno ščetkati v vsaki čeljusti 30 – 60 sekund. Najlažje je začeti tako, da se živali samo privzdigne ustnica in prične s ščetkanjem zunanjih ploskev zgornjih zob, idealno s ščetko pod kotom 45° na zob in z gibi od dlesni navzdol. Ko se žival ščetkanja privadi, se prične s ščetkanjem ostalih površin zob pri odprtem gobcu.
Brez vsakodnevne nege ustne votline so postopki, ki jih je opravil veterinar, le kratkega roka trajanja.

Ščetkanje lahko dopolnimo z uporabo zobne paste, ki mora biti namenjena živalim (zobne paste za uporabo pri ljudeh vsebujejo za živali potencialno strupene snovi). Zobna pasta lahko olajša ščetkanje zob, pri nekaterih vrstah zobnih past pa je opisan tudi zmeren protibakterijski učinek.
Pri nekaterih živalih je ščetkanje zelo težko ali celo nemogoče. Takrat pridejo v poštev drugi načini preprečevanja nastajanja zobnih oblog.
Žvečenje pospešuje fiziološko čiščenje zob. Na splošno velja, da je mehka hrana povezana s slabšim zdravjem obzobnih tkiv. Pri izbiri žvečilk, igrač ali hrane za žvečenje za živali je pomembno, da izberemo primerno trdo in primerno veliko, saj pri izbiri pretrdih tvegamo zlome zob ali, če žival žvečilko ali igračo lahko pogoltne celo, tujek v prebavnem traktu.
V grobem lahko trdoto igrače ali priboljška ocenimo tako, da z nohtom poskušamo narediti razo v površino tega predmeta – če je ne moremo narediti, je igrača/priboljšek pretrd.
Prav tako se lahko poslužimo številnih komercialnih diet, žvečilk in drugih priboljškov, ki zmanjšujejo nalaganje zobnih oblog. Učinkovitost teh pripravkov temelji na njihovi obliki, velikosti in konzistenci, ki so optimalne za čiščenje zob. Nekateri pripravki na tržišču imajo tudi dodane polifosfate, ki zmanjšujejo kalcifikacijo oblog, oziroma nekatere druge dodatke, kot je antiseptik klorheksidin. Ker za učinek te priboljške ponavadi potrebno dajati vsak dan, je potrebno energijsko vrednost le-teh upoštevati pri siceršnjem obroku.
Na trgu so dosegljivi še številni drugi pripravki, kot so ustne vodice, spreji, geli, dodatki za v vodo za pitje in čistilne krpice za zobe, katerih učinkovitost je rezultat predvsem kemičnih snovi ali rastlinskih ekstraktov, ki jih vsebujejo. Najpogosteje uporabljana kemična snov je še vedno klorheksidin v obliki glukonata in 0,12% raztopini, ki deluje nespecifično protimikrobno in kljub širokemu protimikrobnemu spektru ne povzroča rezistence bakterij. Za optimalno učinkovanje se uporablja dvakrat dnevno. Cinkov askorbat je opisan kot učinkovit pri preprečevanju nastajanja zobnih oblog in vnetju dlesni pri mačkah, podobno velja za ksilitol kot dodatek vodi za pitje. Uporabo ksilitola pri psih odsvetujemo, saj lahko vodi v odpoved jeter. Prav tako je na trgu veliko drugih pripravkov in aktivnih snovi, nekatere se redno uporabljajo pri ljudeh. Velja pa, da preden nek pripravek ali snov uporabimo pri živali, se prepričajmo o njeni varnosti in učinkovitosti na podlagi, če je le možno, znanstvenih dokazov.
Možen je tudi nanos določenih pripravkov takoj po opravljeni profesionalni negi ustne votline (ang. dental sealants), ki mehansko preprečujejo nalaganje bakterij na površine zob. Ti pripravki so doazano varni ter zmanjšujejo nalaganje zobnih oblog, preventivni učinek na nastanek vnetja dlesni pa je bil v različnih študijah različen.