Nega zob in ustne votline psov in mačk
listopad 16, 2023
Larino veselo življenje na treh tačkah
prosinac 26, 2023
Skrbno spremljanje pacientov med anestezijo je ključ do izogibanja zapletom
Vsak poseg na živali s sabo prinaša določena tveganja, vendar se marsikateremu zapletu lahko izognemo, če žival na poseg primerno pripravimo, uporabljamo ustrezno opremo, inštrumente in tehnike. V tem prispevku se posvečamo možnim perioperacijskim zapletom in načinom, kako se jim lahko izognemo pri živalih, ki jih anesteziramo zaradi stomatološkega posega.
Zapleti, povezani s kirurškim posegom
Večino najpogostješih med- in pooperacijskih zapletov pri stomatoloških pacientih (zlom korenine, krvavitev, poškodbe mehkih tkiv, zlom čeljusti, zračna embolija, emfizem) opisujemo v članku, ki je dostopen na našem blogu.
Predvsem pri mačkah pride pri dolgotrajnejši uporabe odpiračev za gobec lahko do začasne ali permanentne slepote ali centralnih nevroloških deficitov zaradi zmanjšanja pretoka krvi skozi maksilarno arterijo. Zato se pri mačkah odsvetuje uporaba odpiračev za gobec, zlasti tistih na vzmet. Če že, potem se uporablja manjše (do 30 mm velike) odpirače. Slepota po anesteziji je lahko povezana sicer tudi z drugimi medanestezijskimi zapleti, npr. s hipotenzijo in hipoksemijo.
Nega ustne votline doma
Regionalne živčne bloke uporabljamo rutinsko pri kirurških posegih v ustni votlini kot del multimodalnega pristopa k preprečevanju bolečine. Tako namreč zmanjšamo tudi količino splošnega anestetika, ki ga žival potrebuje za ustrezno globino anestezije, prav tako zmanjšamo tudi pooperacijsko bolečino.
Ustrezna tehnika uporabe živčnih blokov sledeč načelom asepse in uporaba ustreznih odmerkov/volumna lokalnega anestetika so bistvenega pomena, da se izognemo možnim zapletom.
Lokalni anestetiki so potencialno sistemsko toksični, saj lahko povzročijo motnje v delovanju srca in živčnega sistema, zlasti, če se jih pomotoma aplicira v žilo. Zato je nujno, da pred aplikacijo izračunamo največji še varni odmerek lokalnega anestetika (v miligramih) in pred samo aplikacijo aspiriramo. Redkeje so lokalni anestetiki lokalno toksični, kar lahko sicer vodi v poškodbo živca. Živec sicer lahko poškodujemo tudi s samo iglo, zato je pomembno, da uporabljamo pravilno tehniko in drobno (27G) iglo. Nastanek hematoma je prav tako možen, a manj nevaren zaplet uporabe regionalnih živčnih blokov.
Regionalne živčne bloke uporabljamo rutinsko pri kirurških posegih v ustni votlini kot del multimodalnega pristopa k preprečevanju bolečine. Tako namreč zmanjšamo tudi količino splošnega anestetika, ki ga žival potrebuje za ustrezno globino anestezije, prav tako zmanjšamo tudi pooperacijsko bolečino.
Ustrezna tehnika uporabe živčnih blokov sledeč načelom asepse in uporaba ustreznih odmerkov/volumna lokalnega anestetika so bistvenega pomena, da se izognemo možnim zapletom.
Lokalni anestetiki so potencialno sistemsko toksični, saj lahko povzročijo motnje v delovanju srca in živčnega sistema, zlasti, če se jih pomotoma aplicira v žilo. Zato je nujno, da pred aplikacijo izračunamo največji še varni odmerek lokalnega anestetika (v miligramih) in pred samo aplikacijo aspiriramo.
Redkeje so lokalni anestetiki lokalno toksični, kar lahko sicer vodi v poškodbo živca. Živec sicer lahko poškodujemo tudi s samo iglo, zato je pomembno, da uporabljamo pravilno tehniko in drobno (27G) iglo. Nastanek hematoma je prav tako možen, a manj nevaren zaplet uporabe regionalnih živčnih blokov.
Zapleti, povezani s splošno anestezijo
Splošna anestezija je nujna za ustrezno diagnostiko in zdravljenje bolezni zob in ustne votline psov in mačk. Opisano je, da so pri mačkah anestezijska tveganja večja kot pri psih, možnih dejavnikov, ki k temu prispevajo, pa je več (npr. kategorija ASA, starost, telesna teža, nujnost posega).
Tveganje za medanestezijske zaplete lahko zelo zmanjšamo, če žival pred posegom temeljito pregledamo, uporabimo ustrezen anestezijski protokol in žival med anestezijo spremljamo.
Idealno je, da žival med anestezijo nadzira usposobljen veterinar-anesteziolog, ki spremlja med drugim telesno temperaturo živali, krvni tlak, raven ogljikovega dioksida ob izdihu in zasičenost krvi s kisikom. Prav tako je nujno spremljanje živali med zbujanjem.
Hipotermija se v določeni meri pojavlja običajno pri vseh anesteziranih pacientih, toliko bolj pri mačkah in majhnih psih ter starih in bolnih živalih, zlasti pri dolgih posegih. Pri nizki telesni temperaturi so zavrte številne funkcije v telesu, kar negativno vpliva na sam potek anestezije kot tudi okrevanja in lahko vodi v med- in pooperacijske zaplete. Vzroki za ohlajanje živali med anestezijo so zlasti uporaba hladnih anestezijskih plinov, hladne kirurške dvorane in uporaba obilice vode pri stomatoloških posegih. Razen drgetanja so najpogostejši zapleti zaradi hipotermije motnje v delovanju srca in ožilja, okužba kirurških ran in povečana možnost krvavitev. Prav tako se zaradi hipotermije zmanjša presnova zdravil, kar lahko vodi v predoziranje.
Med anestezijo in ob zbujanju živali moramo redno (na 5-10 minut) spremljati telesno temperaturo pacienta in skrbeti za ogrevanje, da se v karseda veliki meri izognemo hipotermiji.
V izogib dolgoročnim neželenim posledicam nizke telesne temperature, moramo telesno temperaturo živali vzdrževati nad 35,5°C cel čas posega in med zbujanjem. Prav tako moramo poskrbeti, da živali ne pregrevamo in previdno uporabljati grelna telesa v izogib nastanku opeklin, zlasti pri malo odlakanih ali mokrih živalih.
Aspiracija tekočin in umazanije iz ustne votline je možna, zlasti če živali med posegom ležijo na hrbtu. Zato moramo zaščiti dihalne poti – uporabljamo endotrahelane tubuse z napihljivim mešičkom, žrelo dodatno nežno obložimo z zloženci (ki jih med posegom menjamo in na koncu posega ne pozabimo odstraniti!) ter nenehno odsesavamo tekočine iz gobca.
Ruptura sapnika je opisana pri mačkah med anestezijo, zlasti pri stomatoloških posegih, čeprav razlog za opisani zaplet še ni pojasnjen. V izogib možnim poškodbam sapnika, vrat med posegom nežno premikamo in endotrahealni tubus odklopimo z anestezijskega sistema vsakič, ko žival kakorkoli obračamo. Če med intubacijo uporabljamo vodilo, moramo biti še posebej pozorni. Prav tako nežno napihnemo mešiček na tubusu, saj je preveč napihnjen lahko razlog za ishemično poškodbo sluznice sapnika ali celo rupturo sapnika. Mešišek najprej minimalno napihnemo in poslušamo, ali uhaja plin ob njem, medtem ko žival predihamo. Če ugotovimo, da pušča, dodatno napihnemo mešišek. Tik pred ekstubacijo mešiček odpihnemo.
Poškodbe roženice so lahko posledica travme ali zmanjšanega nastajanja solz med anestezijo (zlasti pri uporabi medetomidina, ketamina in hlapnih anestetikov). Zato oči pred in med (na 30 minut) posegom vlažimo z ustreznimi mazili (umetnimi solzami) ter oči ustrezno zaščitimo tudi pred poškodbami.
HR 
SL 
EN 
IT