Naročanje

SI
Storitve

Kirurška onkologija

Tradicionalno smo veterinarsko kirurgijo delili na kirurgijo mehkih tkiv in ortopedsko kirurgijo z nevrokirurgijo. A je oblik kirurgije veliko več in vsaka ima svoje določene zakonitosti.

Kirurgija mehkih tkiv

Kirurgija mehkih tkiv je izjemno široko področje, močno povezano z interno medicino in temeljito opravljeno diagnostiko. Dve tipični področji, ki ju obvladuje kirurgija mehkih tkiv, sta trebušna (abdominalna) kirurgija in kirurgija organov prsne votline (torakalna kirurgija). Tako zdravimo tujke in tumorje v prebavilih, tumorje jeter in žolčnega sistema, nekatere bolezni urogenitalnega sistema (npr. vnetja in tumorje jajčnikov in maternice, sečne kamne) in vse vrste kil (npr. kila trebušne prepone, presredkova ali perinealna kila, popkova kila), nastalih zaradi poškodb ali spontano. V prsni votlini kirurg za mehka tkiva operira, na primer, prirojene napake na velikih žilah, tumorje prsne stene in pljuč ali tumorje medpljučja. V kirurgijo mehkih tkiv spada tudi kirurško zdravljenje ran, izjemno pogosta problematika v medicini malih živali. Pomembno področje za kirurga za mehka tkiva je tudi kirurgija zgornjih dihal, grla, nosu in ušes.

Kirurška onkologija

Onkološka kirurgija se od standardne kirurgije razlikuje v poglabljanju v znanja s področja onkologije. Kirurg-onkolog mora zelo podrobno poznati biološko obnašanje posameznih vrst tumorjev, tesno mora sodelovati z internističnimi onkologi in radioonkologi, saj je vse pogosteje onkološka kirurgija le del multimodalnega zdravljenja raka. Onkološke kirurgije si v današnjem času ne moremo več predstavljati brez ustreznega planiranja posega s pomočjo naprednih slikovnih tehnik, kot je na primer CT in seveda odličnega poznavanja anatomije. Kirurg-onkolog mora namreč natančno poznati t.i. tkivne bariere – tkiva, ki so bolj odporna na prodiranje tumorjev. Te tkivne bariere se uporabljajo kot meje, ki jih mora kirurg-onkolog odstraniti skupaj s tumorjem, da zagotovi popolno odstranitev tumorja z vsemi celicami vred in onemogoči ponovitev tumorja. Za optimalen izid posega pa mora kirurg-onkolog imeti tudi znanja iz plastične in rekonstrukcijske kirurgije.

Plastična in rekonstrukcijska kirurgija

Plastična in rekonstrukcijska kirurgija rešuje probleme, ki praviloma nastajajo zaradi dveh velikih skupin vzrokov – na eni strani zaradi vseh vrst ran in na drugi strani zaradi obsežnih defektov tkiv ali delov telesa, ki nastajajo po odstranitvi tumorjev. Zapiranje takšnih defektov zahteva posebne pristope, da dosežemo zaprtje defekta brez napetosti (tenzije) v rani. Rekonstrukcijske tehnike vključujejo predvsem t.i. kožne režnje, kjer del kože s pripadajočimi podkožnimi tkivi z mest, ki so bolj ohlapna, prenašamo na mesta, ki potrebujejo nova tkiva. Odvzemna mesta za režnje praviloma zašijemo, tako da je po taki operaciji pacient v dobrem stanju, tako s funkcionalnega kot tudi s kozmetičnega stališča. Ker imajo vsi deli telesa v rekonstrukcijski kirurgiji svoja pravila, je nujno pred vsako operacijo preveriti in za vsak posamezen primer najti najboljšo rešitev. Zato rekonstrukcijsko in plastično kirurgijo lahko opišemo tudi kot svojevrstno umetnost – vsak poseg nosi pečat kirurga, njenih ali njegovih idej, iznajdljivosti in kreativnosti.

Oralna in maksilofacialna kirurgija

Oralna in maksilofacialna kirurgija vključuje tako »vsakodnevna« izdiranja zob, kot tudi obsežne odstranitve čeljusti zaradi tumorjev, zdravljenje zlomov čeljusti, prirojenih in pridobljenih defektov neba in zdravljenje sialocel. Še tako zapleten poseg na čeljustih in obraznem delu glave pa se vedno začne z najpreprostejšo, a za uspeh nujno, ustrezno pripravo ustne votline.

Ortopedija

Ortopedija je veda o diagnostiki in boleznih gibal, okončin in hrbtenice. Je pomembna specialistična dejavnost, saj imajo psi in mačke vrsto prirojenih in pridobljenih bolezni gibal. Ortopedi v veterinarski medicini tudi zdravijo poškodbe gibal, predvsem zlome in poškodbe mehkih delov sklepov, kot so vezi in kite. Tipični problemi, ki jih rešujejo ortopedi, so pretrgane križne vezi v kolenu, displazija kolkov in komolcev ter hernija medvretenčne ploščice.
Vrhunske kirurgije pa ne bi mogli opravljati brez podpore odličnih diagnostikov, anestezistov in specialistov intenzivne pooperacijske oskrbe.