Veterinarska onkologija
kemoterapija
Namen zdravljenja raka s kemoterapijo je preprečiti delitev rakastih celic in njihovo razširitev v druga tkiva in metastaziranje. Sistemsko zdravljenje s kemoterapevtiki se uporablja kot primarno indukcijsko zdravljenje za razširjeno bolezen ali za zdravljenje tistih oblik raka, pri katerih druge oblike zdravljenja niso učinkovite (npr. limfom).

Neoadjuvantno zdravljenje s kemoterapijo uporabljamo pri pacientih pri katerih lokalni načini zdravljenja (kirurško zdravljenje, radioterapija) ne zadostujejo.
Adjuvantno zdravljenje s kemoterapijo načeloma sledi lokalnim načinom zdravljenja (kirurgiji, obsevanju) s ciljem zmanjšanja verjetnosti lokalne ali sistemske ponovitve bolezni in s tem podaljšanja pacientovega preživetja.
Ker je razvoj raka odvisen od številnih bioloških dejavnikov, ki narekujejo fenotipske lastnosti rakavih celic kot tudi od bioloških dejavnikov v telesu, v katerem je bolezen nastala, se z biološkimi zdravili poskuša vzpostaviti t.i. biološki nadzor nad razvojem raka oz. zmanjšati ali preprečiti delovanje promotorjev rakave bolezni, ki omogočajo rast tumoja v druga tkiva in metastaziranje.
Zdravila (kemoterapevtiki), ki jih uporabljamo so podobna tistim, ki se uporabljajo v onkologiji pri ljudeh, vendar v manjših in zato manj škodljivih odmerkih. Zaradi tega so stranski učinki, ki jih doživljajo naši pacienti znatno zmanjšani. Večino zdravil za zdravljenje raka dajemo v obliki infuzije v žilo, nekatere v mišico, pod kožo in peroralno (preko ust).
Trajanje in pogostost dajanja zdravila (kemoterapevtika) sta odvisna od vrste raka in od tega, kako dobro pacient zdravljenje prenaša. Zdravljenje se lahko izvaja dnevno, tedensko ali mesečno, pogosto pa je čas med zdravljenji prilagojen posameznemu pacientu. Zdravljenje se lahko izvaja v ciklih, ki vključujejo obdobja počitka, kar pacientom omogoča čas za okrevanje oziroma izgradnjo zdravih novih celic.
Najpogostejši neželeni stranski učinki (padec števila levkocitov, izguba apetita, slabost, slinjenje, bruhanje in driska) so načeloma blagi in minejo spontano oz. se s podporno sistemsko terapijo in zmanjšanjem odmerka hitro izboljšajo. Le redko se zgodi, da so neželeni učinki tako hudi, da bi bilo potrebno zaradi njih zdravljenje prekiniti.
