Tankoigelna biopsija

Tankoigelna biopsija je minimalno invazivna metoda, ki zagotavlja ključne informacije o na novo odkriti masi pred kirurškim posegom, obsevanjem ali kemoterapijo.

Primarni cilj tankoigelne biopsije je zagotoviti smernice za diagnostiko stadija in predoperativnega načrta.

Natančnost tankoigelne biopsije je odvisna od različnih parametrov, vključno z vrsto in lokacijo tumorja ter stopnjo prisotnega vnetja. Slikovno diagnostične metode kot sta ultrazvok ali CT, lahko pomagajo pri natančnem usmerjanju postopka vzorčenja in s tem povečajo verjetnost pridobitve diagnostičnega vzorca.

Cilj tankoigelne biopsije je razlikovati med vnetnimi in neoplastičnimi procesi ter, v primeru tumorja, ugotoviti, ali je tumor zločest (malignen) ali nezločest (benigen). Zelo pogosto tankoigelni biopsiji, ki je pogosto smatrana kot preliminarna orientacijska diagnotična metoda, sledita kirurška biopsija spremembe in histopatološka analiza vzorca.

Endoskopska biopsija

Biopsija, opravljena z endoskopom, je znana kot endoskopska biopsija. Endoskop je dolga, upogljiva cev z lučjo in kamero na enem koncu, ki nam omogoča vizualizacijo in pregled notranjosti določenih organov ali votlin v telesu.

Endoskopske biopsije se običajno uporabljajo za pridobivanje vzorcev tkiva za diagnostične namene brez potrebe po bolj invazivnih kirurških posegih. Kamera na endoskopu prenaša slike v realnem času na monitor, kar nam omogoča vizualizacijo notranjih struktur. Ko je ciljno območje identificirano, se majhni instrumenti, kot so klešče ali biopsijska igla, spustijo skozi kanale v endoskopu.

Vzorci tkiva se odvzamejo neposredno iz sumljivega ali nenormalnega območja. Zbrani vzorci tkiva se odvzamejo skozi endoskop in pošljejo v patološki laboratorij na analizo. 

Endoskopske biopsije se običajno izvajajo za različne namene, odvisno od lokacije domnevne nenormalnosti. Endoskopske biopsije se najpogosteje opravljajo tekom ezofagogastroduodenoskopije (pregled požiralnika, želodca in dvanajstnika), kolonoskopije (pregled debelega črevesa in danke), bronhoskopije (pregled dihalnih poti in pljuč) in cistoskopije (pregled sečnega mehurja in sečnice).

Endoskopske biopsije na splošno veljajo za manj invazivne v primerjavi s kirurškimi biopsijami, vendar je izbira tipa biopsije vedno odvisna od pacientove klinične slike in lokacije patološkega procesa. 

Kirurška biopsija

To vrsto biopsije pogosto izvaja kirurg v kirurški sobi in lahko vključuje različne tehnike, odvisno od lokacije in narave vzorčenega tkiva.

Pri incizijski biopsiji se odstrani samo del nenormalnega tkiva in sicer v primeru, kadar celotne mase ni mogoče varno ali preprosto odstraniti. Namen incizijske biopsije je pridobiti reprezentativen vzorec za postavitev diagnoze.

Ekscizijska biopsija omogoča odstranitev celotnega nenormalnega tkiva ali mase, kot je to v primeru, ko je lezija majhna in je cilj tako diagnoza kot zdravljenje. Po biopsiji se odvzeto tkivo pošlje v patološki laboratorij na podrobno analizo s strani patologa. Rezultati biopsije pomagajo pri določanju narave tkiva, ali je benigno ali maligno, in pomagajo pri pripravi ustreznega načrta zdravljenja.

CT vodena biopsija

CT-vodena biopsija je postopek, pri katerem se vzorec nenormalnega tkiva pridobi iz določenega področja telesa s pomočjo vodenja računalniške tomografije (CT). 

Ta tehnika se običajno uporablja v primerih, ko ciljno tkivo ni zlahka dostopno ali vidno brez pomoči slikanja. Pod vodstvom CT-ja se tanka biopsijska igla vstavi skozi kožo in napreduje v ciljno tkivo ali lezijo. Slikanje v realnem času pomaga zagotoviti natančno namestitev igle. Ko je igla v pravilnem položaju, se odvzame majhen vzorec tkiva. Za izboljšanje diagnostične natančnosti se lahko vzame več vzorcev iz različnih kotov ali lokacij.

CT-vodena biopsija pogosto vključuje diagnozo pljučnih nodulovabdominalnih maskostnih lezij in nenormalnosti mehkega tkiva. Ta pristop je manj invaziven kot odprta kirurška biopsija in pogosto omogoča hitrejše okrevanje.