Naročanje

SI

O Bolnici za živali Postojna

Najprej je bila želja – želja enega samega posameznika, da bi živalim in ljudem ponudil več. Iz želje se je rodila vizija in iz te z velikim trudom in požrtvovalnostjo Bolnica za živali Postojna.

Beseda vizionarja

Pozdravljeni, sem profesor Janoš Butinar, veterinar, ki se je za svoj poklic odločil že pri 5 letih. Vse življenje sem se po najboljših močeh trudil, da bi postal dober zdravnik za živali.

Pri 50 letih sem se odločil, da bom ustanovil svojo bolnico za živali, v Postojni. Moj cilj je enostaven – združevati podobno misleče ljudi, visoko usposobljene in predane temu navdihujočemu poklicu, delati učinkovito in odprto za nove dosežke in najboljše ideje v naši stroki. Vrata Bolnice za živali Postojna so široko odprta najboljšim strokovnjakom, ki želijo delati z nami, katerekoli narodnosti. Največji del našega zaslužka vlagamo v specialistična izpopolnjevanja in novo opremo, nenehno organiziramo strokovna srečanja, kjer se srečujemo s kolegi in si med seboj pomagamo. Posebej in najpomembneje - zavezal sem se, da bomo z vsemi možnimi sredstvi in občutkom pomagali živalim, ki so obolele za rakom. Skrbnikom naših pacientov, ki imajo pogosto sami ali njihovi bližnji izkušnje s to boleznijo, želimo vlivati strokovno utemeljeno upanje in optimizem. Podaljšati želimo njihovo druženje z ljubljenimi živalmi in pomagati pri bolečem slovesu – tako, kot bi bile vse te živali naše lastne.

prof. dr. JANOŠ BUTINAR

Koni

EVINA IN JANOŠEVA KONI (2008-2016) UMRLA ZA RAKOM

Z Evo sva jo čakala kot prvorojenca in nato gledala in gledala fotografijo enodnevne edinorojenke na Nizozemskem pri družini Hendricx. Šla sva ponjo in bila je ljubezen na prvi pogled - 1200 km dolga pot domov je bila kot bi bila že stota, bila je pridna in prilagodljiva, družina Hendrickx je že v prvih 2 mesecih naredila veliko za njeno vzgojo in socializacijo. 7 let nam je bila v veselje, prva v naši žalosti in veselju, vedno brezpogojno in vdano. Z Evo sta naredili zahtevne izpite. Ko je Eva kam šla, je samo še živela in se zaprla vase in skoraj ponorela od veselja, ko se je Eva vrnila. Koni je bila 5 let krvodajalka, kri je dala več kot 30-krat. Jemanje krvi in vse veterinarske posege v življenju je prenašala stoično, samo Evo je želela ob sebi. Decembra, le nekaj dni pred njenim 7. rojstnim dnem smo šli na izlet; ob 6.uri zvečer ob odhodu je izgledala zdrava, ob 9. uri zvečer ob prihodu na Hrvaško sva zgrožena opazila, da ima ob rami za pest veliko bulo in šepa. Takoj smo se vrnili domov in v nekaj dneh iz Anglije od Dr. Paole Monti dobili strašno novico - Koni ima histiocitni sarkom in brez zdravljenja le par tednov življenja. Svet se nama je kar podrl. Za pomoč sva prosila najboljše onkologe na svetu, vsi so bili enakega mnenja; prognoza pri tako agresivnem histiocitnem sarkomu je slaba, zelo slaba. A se nisva vdala. Naš sodelavec, radioonkolog Dr. Jerome Benoit je načrtoval zelo zapleteno obsevanje in tumor, ki je bil že v bezgavkah v prednjem delu telesa in prsni votlini, je kar izginil. Z obsevanjem in kemoterapijo je bila z nami še malo manj kot 8 mesecev in vsak dan preživet skupaj je bil zlata vreden. 14 dni pred smrtjo je ni več zanimala hrana in tudi ne kratki sprehodi. Zadnjo noč je tiho ječala in naslednje jutro nas je z našo pomočjo zapustila. Bolelo naju je tako hudo, kot lahko boli, ko te zapustijo najdražji. Pogosto misliva in govoriva o njej.